Na današnji dan pred enim letom, sem šla na hrib nad Soriško planino. Dan je bil lep, razgled čudovit. Šla sem za nosom. Po mulatjeri pod Slatnikom, proti hribu z bunkerjem na vrhu. Možic. Tako se imenuje hrib. Takrat tega nisem vedela, saj nisem imela zemljevida in niti nisem gledala oznak. Šla sem za nosom. Na potki proti karavli, ki je včasih služila kot postojanka italijanskim vojakom med I. svetovno vojno, sem ga srečala. Okoli poldneva je bilo. Svetlolas, visok, suh, simpatičen. Pozdravila sva se. Nekaj me je vprašal. Nisem slišala, kaj, zato sem rekla: "Prosim?"
V mojem dnevniku piše naslednje:
In nisem se mogla poslovit od vse te lepote. Tisočkrat sem pogledala nazaj, tisočkrat sem si zaželela, da bi me 'možic' v rdečem kje čakal in spregovoril z mano še kakšno besedo. Da bi še enkrat slišala njegov glas, glas za pripovedovanje pravljic…
Pogled na Možic sredi poletja. Hrib Možic v sredini, v ozadju Triglav in drugi vršaci Julijskih Alp.
Tudi včeraj sem bila tam, na Možicu. Možica z Možica tokrat ni bilo. Bili pa so oblaki, kumulusi in cirusi. Razgled na Alpe in Bohinjsko jezero, na Blejski grad in pol Slovenije. A dan ni bil čaroben. Vse je šlo narobe. Skoraj dve uri sem se vozila do tja, saj je cesta na Sorico zaprta. Bila sem skoraj brez bencina, kremšnit na Bledu pa tudi nisem kupila, saj je bila gneča na parkiriščih nepopisna. Bila sem vesela, ko sem spet prišla domov... Želim si, da bi še kdaj srečala kakšnega "možica", ki bi mi tako polepšal dan.
Naj bo tudi vaš dan čaroben!
No comments:
Post a Comment