KAVA

Načeloma ne pijem pravega kofeta, ampak si pripravim žitno kavo. Prava kava me povsem zmeša, zdi se mi, da so mi po žilah spustili hudiča in pol. Zato prave kave ponavadi ne pijem. Mogoče za prst kave in do vrha šalice mleka, če je družba prava.

Razprave o tem, kakšno kavo pijejo ljudje, so zanimive. Jutro se je začelo s takim pomenkom, o tem, ali je boljša tista iz Etiopije ali tista iz Nigra. Južnoameriške ne pij, je rekel mlad fant, ki že ve, kako uničujejo tropske gozdove. Vem le to, da je sicer južnoameriški trsni sladkor dober, a vem tudi to, da za njegovo pridelavo izkoriščajo množico indijanskih otrok. A kako naj vem, komu se godi krivica, če kupim tistega z Mavriciusa?

Žitnega kofeta mi je pravkar zmanjkalo. Lahko bi rekla, da ga pijem bolj zaradi okusa, kot zaradi zdravja. Človek ima en kup potreb, ki so povsem nepotrebne. Nažiranje s hrano, recimo. "Pa pojejmo še ta keks, ker je ravno pri roki... Pa tale kos tortice je še ostal, ah, najboljše, da ga kar pojem." Se vam zdi znano? Vsak po svoje. A najbolj mi gre na živce jamranje žensk: kako naj shujšam? Daj si polovico hrane na krožnik kot je poješ ponavadi, ostalo pa zmeči stran, pa bo teža idealna.

Ampak saj to nima veze s kavo... Ali pač, če zraven poješ dva kosa kruha s putrom in marmelado. Dober tek!