Čemu?

Včasih se sprašujem, zakaj sploh pišem ta blog. In včasih se sprašujem, zakaj ga pišem v angleščini. Zato, da ga bodo brali tudi tisti, ki ne razumejo slovenščine? Včasih si želim, da bi kdo v resnici bral ta moj blog in včasih opazim, da mi nekdo zameri, da nečesa nisem naredila tako kot si je ta človek želel in zamislil. Ampak takšno je življenje.

Blog pišem zato, da se potem kasneje, ko prelistavam strani, nasmehnem nad tistim, kar sem takrat, tisti čas razmišljala ali počela. In je lepo. Lepo je listat po spominih. Še posebej, ker so zraven tudi fotografije. Ki jih v mojem dnevniku, ki ga pišem skoraj vsak dan, ni. Ampak tam je tudi veliko tistega, česar strani mojega bloga ne bi prenesle. Moje misli. Tiste, najglobje. Tiste, ki jih človek nikoli ne deli z drugimi. Tole pisanje ta trenutek je tako mimogrede, le za tiste, ki razumete slovensko. Ker je slovenščina še vedno jezik, ki ga obožujem z vsemi njegovimi čudovitimi lastnostmi. Včasih tako zakompliciranimi, da jih še sama ne znam uporabljat. Čeprav se trudim. Vedno in povsod. Ko pišem.

Ali me vidite? Ne? Smehljam se.